PD Paloma Sladki Vrh

Kamniško sedlo

2012-01-10T18:19:00.000+01:00

SrečkoNajmajster

Galerija slik

KANJAVEC 2569m, VRH HRIBARIC 2388m

2011-10-30T07:23:00.000+01:00

Tokratsmo se podali na zadnjo letošnjo visokogorsko turo. Pričeli smo še v temi naplanini Blato in nadaljevali na planino Laz ter Lazoviški preval. Tu je bilomarkirane poti konec, dalje nas je čakalo brezpotje. Zavili smo proti Debelemuvrhu, ter pod njim nadaljevali po dolini za Debelim vrhom proti Hribaricam.Iskali smo najboljše prehode, pomagali so nam možici, ki pa so tu bolj redki.Kanjavec je bil še zelo daleč, vendar počasi smo prisopihali na Hribarice, poeni uri hoje pa še na vrh Kanjavca. Splačalo se je, saj so bili razgledibožanski. Kar težko smo se ločili od vrha, vendar potrebno je bilo nazaj vdolino, da nas ne ujame tema. Z vrha smo bili hitro na Hribaricah, nato nas ječakal še rahel vzpon na Vrh Hribaric, od koder je šlo samo še navzdol. MimoŠkednjovca smo se spustili na Jezerce pod Stogi, ter nadaljevali do planineKrstenice. Macesni so že začeli dobivati svojo rumeno zlato barvo. S Krstenicenas je čakal še spust do planine Blato. Končana je bila še ena tura, imenovalbi jo tura za sladokusce!

SrečkoNajmajster

Galerija slik

POT CERIA MERLONE, ŠPIK NAD NOSOM 2531m

2011-09-22T19:05:00.000+02:00

Od koče Corsi smo zjutraj nadaljevali v Škrbino prednje špranje, kjer se prične zavarovana pot Ceria Merlone, ki prečka Poliške Špike. Iz škrbine se pot povzpne proti Vrhu krnega dola, na enem mestu se je potrebno povzpeti po lestvi. Malo više naletimo na čredo kozorogov, ki uživajo v tem kraljestvu. Tu se prične prečenje Poliških Špikov, vseskozi hodimo po naravnih policah, ki so mestoma varovane, drugod ne. Hodimo na višini okrog 2400 m na južni strani te gorske verige, malo pod vrhovi. Na posamezne vrhove poti ne vodijo, nekatere je možno doseči, naša pot vodi le na Špik nad nosom. S tega vrha se začne pot strmo spuščati na sedlo nad planino Pecol. S Sedla sledi rahel vzpon po pobočju, nato se pot priključi poti, ki vodi na Špik hude police. Od tu se spustimo na planino Pecol, kjer nas čaka avtomobil. Čudovita – enkratna pot!

Srečko Najmajster

Galerija slik

KOŠTRUNOVE ŠPICE 2502 m, VIŠ 2666m, 10.09.2011

2011-09-22T18:53:00.000+02:00

Dolgo pričakovana tura v Zahodne Julijce. Prek Rateč in Trbiža se mimo Rabeljskega jezera odpeljemo na Nevejski preval – smučišča na Italijanski strani Kanina, od tam pa na planino Pecol. Tu se začne naše pešačenje pod Poliškimi Špiki proti koči Corsi. Ko pridemo na sedlo na višini 2000m se rahlo spustimo, nato pa zavijemo s poti, ki vodi proti koči, ter se usmerimo proti Škrbini prednje špranje. Sledi strm vzpon na Koštrunove špice. Pod gre pod vrhom, vendar se mi povzpnemo na enega od vrhov, kjer so rovi iz I. vojne. Nato sledi strm spust v Škrbino zadnje špranje, kjer je znan kamen v obliki Mojzesa, zato Italijani to škrbino imenujejo Mojzesova škrbina. Po zavarovani poti se začnemo vzpenjati proti Višu, sledi pečenje po južnem pobočju, nat pa vzpon na vrh, na katerem je križ in kipec Marije. Vreme je bilo čudovito, zato smo se na vrhu zadržali celo uro. Nado pa spust po lepo zavarovani in označeni poti do koče Corsi, kjer smo prenočili. Kaj pohvalnega o tej koči nimam napisati, razen da imajo Zlatorog pivo in to po 5 eur.

Srečko Najmajster

Galerija slik

VISOKA PONCA 2274m, SREDNJA PONCA 2228m, 04.09.2011

2011-09-16T21:56:00.000+02:00

Kdo ne pozna doline pod Poncami in naše Planice? Svet nad to dolino pa je večini neznan. Zato je tudi nas zamikalo, da pogledamo v to dolino od zgoraj. Odločitev je padla, gremo na Ponce. Ostalo je le še vprašanje od kod, ali iz Tamarja, ali iz Belopeških (Mangartskih) jezer. Z obeh strani traja vzpon 4 ure, doda do Tamarja je potrebno dodatno pešačit skoraj uro. Vožnja v Tamar ni več dovoljena, ker se dolina preveč onesnažuje. Tudi glede tega so razni okoljevarstveniki vse bolj na strani kapitala. Pozimi se delajo s teptalci namreč v Tamar tekaške proge, tudi motorne sani se uporabljajo, poleti pa je za avtomobile vožnja prepovedana. Torej gremo po Italijanski strani. Od zgornjega jezera vodi do koče Zacchi lepa pot, koča je obnovljena, tudi okolica urejena. Takoj nad kočo pa se prične strm vzpon, ki traja vse do vrha Visoke Ponce. Na vrh je speljana feratta, mi smo šli po »normalki« čez Planiško škrbino, kjer smo prvič pogledali na našo stran. Potem pa še strm vzpon po krušljivem terenu. Na vrhu čudoviti razgledi, najbolj seveda pritegne pogled na Jalovec. Sledil je spust v Planiško škrbino in potem kratek vzpon na Srednjo Ponco. Po počitku povratek v dolino, zaradi strmine je potrebna polna koncetracija vse do koče. V koči smo si privoščili zasluženo pivo, tokrat smo dali zaslužek sosedom namesto našim, nato pa le še kratek sprehod do avtomobila.

Srečko Najmajster

Galerija slik

GREMO MI PO SVOJE…K SOČI

2011-09-16T21:20:00.001+02:00

Tudi v letošnjem šolskem letu smo na OŠ Sladki Vrh ob veliki podpori PD Paloma izvedli planinski tabor. Tokrat smo se odpravili k najlepši evropski reki, k Soči, in tam preživeli pet nepozabnih dni.

Poleg načrtovanih treh izletov smo prvi dan zaradi lepega vremena in dovolj časa izvedli še izlet iz Planice do Tamarja. Med potjo smo si ogledali še slap Nadiže in skakalnice v Planici.

Izlet na Čuklo je bil najnapornejši. Pot ni bila tehnično zahtevna, vendar je bila naporna zaradi vročine. Otroci so jo uspešno prehodili. Na poti smo si ves čas ogledovali ostanke s prve svetovne vojne (kaverne, vojaško bolnišnico, rove) in gorsko cvetje (planike), spoznali pa smo tudi delo in vlogo lovcev in gozdarjev na opustelih planinah.

Izlet na Matajur je bil lažji in krajši, čeprav prav tako vroč. Zaradi izjemne lege in razgleda je bil naš alpski in predalpski svet kot na dlani.

Čeprav smo za zadnjo turo načrtovali Krn, nato zaradi vročine spremenili v turo na Krnska jezera, smo končno ta izlet odpovedali zaradi napovedi neviht skozi ves dan. Namesto tega smo izvedli zelo lep in zanimiv izlet v okolici Bovca, v okviru katerega smo si ogledali tudi muzej na prostem na Ravelniku in vojaško pokopališče.

Na taboru smo si ogledali mnogo znamenitosti tega konca Slovenije:

spomenik Jakoba Aljaža, izvir Save Dolinke – Zelence, Predelsko jezero, trdnjavo na Predelu, Planinsko učno središče v Bavšici, Velika Soška korita, muzej prve svetovne vojne v Kobaridu, kostnico sv. Antona v Kobaridu, muzej v trdnjavi Kluže in slap Boka.

Ob tem pa smo imeli še mnogo drugih aktivnosti: lovljenje in peko postrvi, spoznavanje kajakaštva, kopanje, prečenje rek in potokov.

Ker smo taborili, so otroci spoznavali tudi nekoliko drugačen način preživljanja prostega časa, sodelovali pri pripravi obrokov in se navajali na samostojnost.

Maja Trojner Besedič

Galerija slik

Vrbanove špice

2011-08-09T21:12:00.001+02:00

SPODNJA VRBANOVA ŠPICA 2299m, VISOKA VRBANOVA ŠPICA 2408m, 03.08.2011

Skoraj na vsako letošnje načrtovanje ture ima vpliv vreme. Tudi na turo, ki smo jo opravili nazadnje. Kar nekaj vikendov nagaja vreme, zato smo ukradli en lep dan med tednom in se odpravili na to enkratno turo. Pričeli smo v dolini Kot in se podali na pot, ki pelje proti Domu Valentina Staniča. Spotoma se odžejamo pri studenčku, potem pa spet navzgor do Debelega kamna. Malo više naletimo na tri planince, eden od njih je poškodovan, ker je padel nekaj metrov, čakajo na reševalce. Mi se odpravimo dalje, malo višje se odcepi pot Lojzeta Rekarja na Vrbanove špice – naša pot. Medtem, ko se opremljamo (čelada, samo varovalni komplet), spremljamo reševanje ponesrečenca. Vsa pohvala gorskim reševalcem, ki so v takih primerih vedno pripravljeni pomagati. Odpravimo se dalje, pridemo do prvih jeklenic in klinov, nato po strmem pobočju navzgor, pa zopet jeklenice, ki jih na tej poti ne manjka. Končno prisopihamo na Spodnjo Vrbanovo špico, razgledi so čudoviti, vrtimo se v krogu in komentiramo, na katerih vrhovih smo že bili in kateri nas še čakajo. Kratek del poti se vrnemo in pod vrhom nadaljujemo do »plesišča«. Neverjetno, sredi samih »špic« takšna ravna plošča. Od tu dalje pa pot vodi zopet navzdol, pa navzgor ob dobro napetih jeklenicah, ki so v veliko primerih kar navpične. Brez samovarovanja si te poti skoraj ne bi upal zamisliti. Končno pridemo na Visoko Vrbanovo špico, kjer se ta tehnično zahtevna pot konča. Do Staničeve koče na čaka samo še kratek sprehod. Tam se okrepčamo, nato pa nas čaka še dolga pot v dolino. Mimo Begunjskega vrha se odpravimo proti Cmiru, vendar kar hitro zapustimo to pot, ter jo mahnemo po neoznačeni poti v dolino za Cmirom. Kmalu smo na dolgih meliščih, na katerih hitro zgubljamo višino. Na nekaj mestih je potrebno najti pravo smer, vendar je poti kar lahko slediti vse do doline Vrata. Ena izmed lepših tur je za nami, vendar je bila tudi ena najzahtevnejših.

Srečko Najmajster

Galerija slik

Krnsko pogorje, 02.,03.07. 2011

2011-07-23T13:33:00.001+02:00

VELIKI LEMEŽ 2035m, VELIKA BABA 2013m, VELIKI ŠMOHOR 1939m, VRH NAD PESKI 2176m, BATOGNICA 2165m, KRN 2244m.

V soboto smo se odpravili iz Lepene do Krnskega jezera. Večja skupina se nas je odpravila proti Velikemu Lemežu, manjša skupina pa si je izbrala lažjo pot na Veliko Babo. Mi smo pot nadaljevali mimo jezera in za velikim balvanom poiskali stezico, ki nas je pripeljala nad Planino na polju. Od tam smo nadaljevali desno navzgor po pobočju Lemeža do navpične stene, od koder sta po opisih za vzpon na Lemež dve varianti. Mi smo izbrali smer v desno proti velikemu podoru, ki se vidi že od vznožja Lemeža. Po strmem pobočju in visoki travi smo se s težavo vzpenjali do melišča, ki smo ga prečili. Vendar nam zelo strma gladka plošča in razrahljane skale niso dopuščale vzpona na tem delu, zato smo prečili v levo in se po strmem travnatem pobočju povzpeli na greben. Od tu na vrh ni bilo problemov, razen da je potrebno paziti na vsak korak, zaradi trave in strmih pobočij. Vračali smo se preko Vršiča na prelaz Čez Potoče in potem preko Planine na polju do koče pri Krnskih jezerih. Zelo lepi razgledi, vendar vzpona, ki smo ga izbrali mi ne priporočam, boljša je varianta Čez Potoče in po grebenu na vrh.

V nedeljo smo si za obisk Krna izbrali malo daljšo pot, kot je običajna. Zgodaj zjutraj smo se od Doma pri Krnskih jezerih podali po označeni poti na Veliki Šmohor. Nadaljevali smo v smeri Malega Šmohorja in se na sedlu med obema spustili v levo na označeno pot, ki vodi od Planine Razor proti Krnu. Po njej smo šli vse do vznožja Vrha nad peski in se po neoznačeni poti povzpeli na ta "puščavski vrh". Vrnili smo se na spodnjo označeno pot ter se povzpeli na Batognico, kje so še po skoraj sto letih videti grozote, ki so se tukaj dogajale. Ponovno spust na Krnsko škrbino in vzpon na Krn. Z vrha smo se spustili do koče, nato povratek do Krnskega jezera in v Lepeno. Tudi ta dan smo bili razdeljeni v več skupin, mi že po opisani poti, nekaj jih je šlo od jezera na Krn, nekaj pa se jih je podalo na Veliki Šmohor.

Zopet sta minila dva čudovita dneva v naših hribih. Značilna sta bila predvsem po ostankih grozot iz prve svetovne vojne, ki jih srečuješ na vsakem koraku.

Galerija slik

Svečinska pot, 12.03.2011

2011-03-14T18:42:00.004+01:00

Že kakšno leto ali celo več je minilo, kar sem se z našo najstarejšo planinko Albinco, ki še vedno radi hodi z nami na planinske zlete, kljub temu, da jih ima že krepko čez sedemdeset, pogovarjal o Svečinski poti. Nekega dne mi je prinesla domov dnevnih in tako sem bil pečen. A nekako nikoli nisem našel časa , vedno je prevladovala Šentiljska. No letos sem se odločil, da je skrajni čas, da opravim tudi z njo, da bo v celoti in enem dnevu, pa je bilo tako ali tako jasno.

Z potjo sem pričel v Šentilju pri gostilni Belna ob sedmi uri zjutraj, od tam pa jo mahnil direktno na nam dobro znano Brlogo. Tokrat na Brlogi nisem žigosal dnevnika, žig Svečinske poti je namreč tik pod njo pri kmetiji. Lična skrinjica, za katero se je v nadaljevanju pokazala kot najbolj prepoznavna. Pot me je nato vodila na Plački Vrh, kjer sem zaman iskal skrinjico z žigom. Kasneje izvem, da se žig nahaja pod samim Plačkim Vrhom, pri manjši kmetiji jo imajo shranjeno v vrečki. Po neuspelem iskanju žiga nadaljujem pot proti Ciringi , kjer kmalu za tem najdem skrinjico z žigom brez problema pri kmetiji Vrezner. Pot nadaljujem proti Kopici, pod njo pa je pri Krenovih naslednji žig. Tudi tukaj iščem žig. Pozvonim pri novejši hiši, kjer mi kar povedo, da je žig v starejši hiši zraven. V njej je preša zraven na polici pa žig. Od tukaj naprej med vinogradi in sadovnjaki do Svečine in naprej do Špičnika do turistične kmetije Dreisibner, ki stoji na prečudovitem kraju s prekrasnim razgledom in srčkom v očeh. Od tam jo mahnem najprej po isti poti proti hudi luknji in naprej do Kungote, vmes še brez problema dobim žig v Slatinskem Dolu. Iz Kungote sem jo mahnil nato direktno do Urbana in do Brunčeka pod Urbanom. Šele doma pa ugotovim, da žig ni pri Brunčeku pod Urbanom, ampak dosti prej. Sledil je spust do Spodnje Kungote do gostilne Fifolt, kjer se tudi uradno prične Svečinska pot. Kmalu zatem dobim še zadnji žig pri Piberčniku. Ko ima človek že vse žige pod streho, no ja skorajda vse žige si je najlažje predstavljati, da je vsega konec. Pa ni bilo. Še kar nekaj časa je minilo, ko pa zagledam Brlogo vem da sem zmagal. Še zadnji spust do Šentilja in po dobrih 45 km in nekaj čez 9 ur čistega užitka je bilo za mano.

Rajko Koražija, 14,03.2011

GPS sled poti

Galerija slik

Turski žleb 2114m, 05.03.11

2011-03-07T20:13:00.006+01:00

Odločitev je padla, z Radkom sva se odločila, da opraviva nekaj zahtevnejšega. Pričela sva v Logarski dolini, pri domu planincev – cesta dalje ni bila prevozna, zato sva imela tri četrt ure več hoje. Pri slapu Rinka se je začel strmejši vzpon, po uri in pol sva bila na Okrešlju. Delal se je krasen dan, gore so sijale v soncu. Pri spomeniku ponesrečenim reševalcem si nadeneva dereze, opremiva s cepinom in se zagrizeva v strmino. Na daleč je bilo videti, da je pot shojena, vendar je videz varal. Bila je narejena nekakšna drča od predhodnih pohodnikov, ki so se peljali navzdol po ta zadnji, ko so se vračali. Zato sva si morala na novo utrjevati pot po mehkem snegu, ki je bil na trdi podlagi. Fizično in psihično naporna pot vse do vrha žleba. Premagati je potrebno približno 550 višinskih metrov strmine naklona okrog 45 stopinj. Vendar vse muke poplačajo čudoviti razgledi. Z vrha Turskega žleba sva se podala še proti Rinkam, premagala sva prvo vzpetino in prišla na okrog 2200m, kjer sva obrnila. Če bi šla še na katero od Rink, se nama časovno ne bi izšlo. Pot nazaj po strmini je bila še nekoliko težja, vendar šlo je hitreje kot navzgor. Zadnji del poti sva se tudi midva malo peljala po ta zadnji. Potem pa navzdol in do avtomobila. Utrujena, vendar zadovoljna sva se odpeljala proti domu.

Srečko Najmajster

Galerija slik

Čiščenje gnezdilnic ob Šentiljski poti

2011-02-14T18:13:00.002+01:00

Odsek za varstvo narave PD Paloma Sladki Vrh je organiziral delovno akcijo čiščenja gnezdilnic ob Šentiljski pot. K sodelovanju smo povabili tudi mlade planince OŠ Sladki Vrh in Šentilj, vendar, se zaradi drugih šolskih obveznosti, akcije niso udeležili.

Očistili smo vseh 29 gnezdilnic za manjše ptice, ki so nameščene ob Šentiljski poti, prav tako pa smo preverili in po potrebi popustili objemke, s katerimi so nameščene na drevesa.

Ugotovitve:

Lokacija Beli vrh: 25.03.2009 nameščenih 15 gnezdilic, ptice so gnezdile v 11 gnezdilnicah ( v letu 2009 v šestih).

Lokacija Sladki Vrh: 25.03.2009 nameščene 4 gnezdinice, ptice so gnezdile samo v eni ( v letu 2009 v dveh).
Lokacija Trate: 20.03.2010 nameščenih 10 gnezdilic, ptice so gnezdile v 5 gnezdilnicah.

Kljub temu, da ptice niso gnezdile v vseh gnezdilnicah, pa po iztrebkih ugotavljamo, da so jih uporabljale (za zavetje, prenočišče, …).

Gnezdilnic za sove, na lokaciji Ceršak – Novine, nameščenih 08.05.2010, nismo preverjali. V naslednjih tednih bomo, pod strokovnim vodstvom ornitologa Željka Šalamuna, preverili ali v gnezdilnicah prebivajo sove.

Odsek za varstvo narave

Jožica Rožič

Sladki Vrh, 12.02.2010

Galerija fotk

Gnezdilnice statistika

Raduha, 08.02.11

2011-02-09T19:53:00.003+01:00

Lepo vreme te kar premami in te potegne ven, ljubitelje gora pa tudi kam više. Tokrat sem dobil za sopotnika samo Jožeka, odpeljala sva se v Savinjsko dolino do Solčave, od tam pa do najvišje ležeče kmetije pri nas do Bukovnika. Pa pot pod noge do Koče na Grohatu, kjer sva si nadela dereze in že sva sopihala po snežišču navzgor. Sneg je bil pomrznjen, naklon snežišča je bil okrog 45 stopinj, tako da so dereze dobro služile. Izstop na Durce je bil še nekoliko bolj strm in bolj trd. Od Durc proti vrhu pa je bila prava poezija. Pot je bila dobro shojena, sonček je prijetno grel, tako da sva do vrha prispela kar močno ogreta. Razgledi z vrha čudoviti, vse do našega očaka in še dalje. Tudi obiskovalcev je bilo na vrhu veliko, večinoma so prihajali iz smeri Koče na Loki. Vračala sva se po isti poti. Tudi pozimi je v hribih zelo lepo.

Srečko Najmajster

Galerija slik

Šentiljska pot v enem dnevu

2011-02-05T20:01:00.004+01:00

Letos, tokrat že drugo leto zaporedoma, so se člani tekaškega foruma skupaj z našim planinskim društvom podali na Šentiljsko pot. Naš cilj je bil, da z njo opravimo v smeri urinega kazalca in to v enem dnevu. Organizirali smo dve skupini in sicer pohodniško in tekaško.

Obe skupini sta štartali v Šentilju in sicer pohodniška ob 5 uri zjutraj, tekaška pa dve uri za pohodniško to je ob 7 uri zjutraj.

Letošnje razmere niso bile tako zimske kot lani, ko smo pohod opravili v pravih zimskih razmerah, letos pa so nas spremljale neobičajno viskoke temperature za ta letni čas.

Pohodniška skupina je vzhod sonca dočakala na Belem Vrhu, prvi daljši postanek pa opravila ob vonju dišeče kavice pri kmetiji Sirk. Drugi daljši postanek smo si privoščili skupaj s tekači, ki so nas ujeli na Dražem Vrhu, pri piceriji Snežinka. Zadnji daljši postanek pa je tako ali tako za nas obvezen pri kmetiji Gaube z obvezno gibanico. Od tukaj dalje nas je še čakalo dobrih 15 km poti. Pri vzponu na Brlogo, nas je ujela noč, pred nami pa je bila še samo pot med vinogradi in spust proti Šentilju.

Na kocu poti smo si bili enotni, da Šentiljsko pot še kdaj ponovimo, prvi vikend v februarju pa bo očitno za ta pohod postal stalnica v našem koledarju.

Koražija Rajko

Galerija slik

GPS poti

Šentiljska pot I. del, 29.01.11

2011-01-29T19:47:00.003+01:00

Pohod po naši poti smo pričeli v Šentilju. Nadaljevali smo preko Novin, Ceršaka, Belega Vrha, Broda na Muri, Sladkega Vrha, Trat, Dražen Vrha do Zgornje Velke. Bilo je kar hladno, obljubljenega sonca pa ta dan od nikoder.

Srečko Najmajster

Galerija slik

Peca, 15.01.11

2011-01-17T19:08:00.004+01:00

Tudi tokrat je bila naša letošnja prva tura na Peco. V začetku je kazalo, da nas bo več, na koncu pa smo bili samo trije.Zaradi kopnega skoraj do 1500 m smo se odpeljali do bivše karavle na Peci, od koder smo jo mahnili proti Domu na Peci.

Sneg se je začel malo pod kočo, pot je bila vseskozi do vrha delno poledenela, tako da je bila potrebna previdnost. Bil je lep sončen dan, le na vrhu je močno pihalo. Razgledi prekrasni. Pri povratku smo si nadeli dereze zaradi bolj sigurne hoje, pa tudi trening hoje z derezami včasih ne škodi.

Srečko Najmajster

Galerija slik

IZLET PO POHORSKI STRMINI – DO LUKCA

2010-11-14T21:19:00.005+01:00

SOBOTA, 06. november 2010

Tako! Pa smo ujeli eno najlepših sobot v tej sicer precej čemerni jeseni! Ker so letos v naše vrste prišli tudi drugo- in tretješolčki, smo naše letošnje prve planinske korake ubrali mirno in počasi. Odločili smo se, da osvojimo strmino, kjer vihra med količki uspešna smučarka Tina Maze.

Pot smo začeli prav sredi gradbišča, saj se pod Pohorjem gradi in gradi. A kmalu nas je objel jesenski gozd in še malo višje toplo sonce. Koraki v kar strm breg so se izgubljali med pogovorom, smehom in petjem. Ko smo prisopihali do trikotne jase, nas je sonce že tako ogrelo, da smo slekli jopice in roke nastavili sončnim žarkom. Čas za malico, požirek vode in seveda – igro. Prirejena vlečnica nas je tako očarala, da smo se dogovorili, da se po poti nazaj vrnemo.

Potem pa do Lukca. Zdaj se je šele začel strm breg. A premagali smo ga pogumno, brez stokanja. Pa kako ne, saj nas je vsak naslednji korak nagradil s še lepšim razgledom na Maribor in Slovenske gorice. »Kje je Europark? Pekrska gorca, Kalvarija, Meljski hrib? Ali vidi kdo zg. Velko in Sv. Ano? Pa Ljubljanico?«
Pri Lukcu smo poštempljali dnevnike, vpisali podatke s poti, spet malicali in se čudili vratolomnim vožnjam »downhill« kolesarjev. »Jaz bi tudi…imam gorsko kolo,« se je slišalo.
Ob vrnitvi na Trikotno jaso smo si vzeli obilo časa za peskovnik, vlečnico, sladoled in sončenje. Po poti do vznožja Pohorja smo nato ubrali daljšo, a bolj položno pot. Šli smo po cesti, šumeli v kopicah jesenskega listja in klepetali.
Lep izlet je za nami, čeprav »samo« na Pohorje. In še ga bomo obiskali, saj nas je gondola visoko nad nami zelo navdušila!

Maja Trojner Besedić, prof.
OŠ Sladki Vrh

Galerija slik

DOVŠKI KRIŽ, 09.10.10

2010-10-12T17:29:00.001+02:00

Oktobra smo naredili zadnjo letošnjo turo v visokogorje in sicer na Dovški križ,2542m. Ta gora je primerna za tiste, ki hodijo tudi po poteh, ki niso označene. Neoznačena pot nas po petih urah hoje pripelje v osrčje Martuljkove skupine, okrog nas pa se k nebu dvigujejo Široka peč, Kukova špica, Škrnatarica, Mali in Veliki Oltar, vsi trije Rokavi, Škrlatica in v ozadju Triglav. Nepozaben je spust v dolino po našem najdaljšem melišču.

Srečko Najmajster

Galerija slik

PLANINA PECOL, 14.09.10

2010-09-19T17:15:00.004+02:00

V tem mesecu smo malo pohajkovali tudi pri naših zahodnih sosedih, in sicer ob Rabeljskem jezeru, na Nevejskem prevalu, od koder so smučišča povezana z našim Kaninom. Če se kdo podaja v te kraje, se naj zapelje na planino Pecol. To je prostrana planina, kjer pasejo veliko živine, na planini je tudi sirarna, kjer se lahko kupi sir in druge mlečne izdelke. Planina je izhodišče za planinske ture v Zahodne Julijce, kjer prevladuje Montaž, drugi najvišji vrh v Julijcih. S te planine se lahko podamo še na Poliške Špike in na Viš, enkratni pa so razgledi na Kaninsko skupino.

Srečko Najmajster

Galerija slik

BOHINJSKE PLANINE, 15.09.10

2010-09-17T17:23:00.003+02:00

In spet smo nazaj v našem prelepem Bohinjskem predelu. Podali smo se na planine, ki se nahajajo med Bohinjskim jezerom in Triglavom. Opravili smo enodnevno krožno turo. Pričetek na planini Blato in vzpon na eno najlepših planin Krstenico. Pod Ogradi smo šli do planine Laz, od tam do planine Dedno polje, nadaljevali do Koče na planini pri jezeru in povratek do planine Blato. Zanimivo je to, da so na italijanski strani na prej opisani planini še pasli živino, na naših planinah pa ni bilo v tem času več žive duše, torej živino so že odgnali v dolino.

Srečko Najmajster

Galerija slik

ŠKRLATICA, 11.09.10

2010-09-12T17:08:00.003+02:00

Septembra je bila naš cilj Škrlatica, 2740m, naša druga najvišja gora. Pričeli smo v Vratih pri Aljaževem domu, tura je dolga in zahtevna, do vrha je okrog 6 ur hoje, potem pa še povratek v dolino.

Srečko Najmajster

Galerija slik

PLANINSKI TABOR NA KLEMENČI JAMI

2010-07-10T18:00:00.004+02:00

Planinski tabor na OŠ Sladki Vrh poteka v sodelovanju s PD Paloma in je krona celoletnega aktivnega delovanja mladih planincev na šoli.

V letošnjem šolskem letu smo planinski tabor izvedli med 5. in 8. julijem 2010 na Klemenči jami v Logarski dolini. Prijavilo se je deset učencev 4. in 5. razreda, udeležilo pa se ga je devet. Poleg vzpona do koče na Klemenči jami smo opravili še izlete na Sušco, Strelovec, Rjavčki vrh in Okrešelj. Poleg planinskih izletov pa smo počeli še marsikaj zanimivega. Ob vodenju gozdarja in lovca smo spoznavali rastlinstvo in živalstvo na Klemenči jami, drvarili, popravili krmilnico za srne, opazovali gamse, peli ob peči in spremljavi kitare in ustne harmonike, pripravili taborni ogenj, si ogledali največji macesen v Sloveniji ter slapova Rinka in Sušca.

Preživeli smo štiri nepozabne dneve v naročju gora, v kraljestvu pod Ojstrico.

Galerija slik

Maja Trojner Besedić

KALŠKA GORA, KALŠKI GREBEN, 10.07.10

2010-07-10T17:01:00.003+02:00

Naslednja tura je bila v Juliju v Kamniško-Savinjske Alpe in sicer na Kalško goro, 2047m in na Kalški greben, 2224m. Na Kalško goro smo se povzpeli po neoznačeni poti mimo lovske koče, z vrha smo nadaljevali po zavarovani poti na Kalški greben, od koder smo se vrnili na izhodišče v Kamniško Bistrico.

Srečko Najmajster

Gakerija slik

LANŽEVICA, BABA, KRN, BATOGNICA, 25.,26.06.10

2010-06-27T16:24:00.004+02:00

V juniju je bila na vrsti nekoliko zahtevnejša tura, kar se kondicije tiče. Pričeli smo pri Savici in se povzpeli na Komno. Mimo koče pod Bogatinom smo zavili v Lepo Komno in se od tam povzpeli na Lanževico, 2003m. Z vrha smo po brezpotnem, orientacijsko nezahtevnem svetu nadaljevali na Veliko Babo, 2016m, od koder so se odpirali čudoviti razgledi, predvsem na Krnsko jezero. Z vrha smo se spustili do koče pri Krnskem jezeru, kjer smo prenočili. Naslednji dan smo nadaljevali mimo Krnskega jezera na vrh Krna, 2244m, s Krna pa na Batognico, 2164m. Na tem področju je veliko ostankov iz časa I. svetovne vojne. Nadaljevali smo do Bogatinskega sedla in preko Komne do našega izhodišča.

Galerija slik

NAJMAJSTER Srečko

Nameščanje gnezdilnic, 08.05.2010

2010-05-09T17:53:00.002+02:00

Planinsko društvo Paloma, Odsek za varstvo narave in Odsek za delo z mladimi (mladi planinci Osnovne šole Rudolfa Maistra Šentilj) je v počastitev dneva reke Mure organiziralo pohod po delu Šentiljske poti.

Namen pohoda je bil seznaniti mlade planince o ogroženosti ptic, obnovili in poglobili smo vse o sovah in na ustreznih mestih namestili gnezdilnice za sove, ki so jih izdelali stanovalci Zavoda Hrastovec.

Odsek za varstvo narave PD Paloma Sladki Vrh

2010-01-25T18:54:00.004+01:00

Čas je že bil, da se zopet nekam odpravimo, lenarjenja in poležavanja je bilo že preveč. Torej gremo na Peco, klasično zimsko turo, ki je skoraj za vsakega. Odpeljali smo se do Podpece, kjer vsako zimo iz snega izdelujejo gradove kralja Matjaža. Od tam pa pot pod noge in navkreber po gozdu in po dobro shojeni poti. Iz meglenega dneva proti soncu, katerega smo dočakali nekje na višini 1400 m, tako kot so napovedali vremenoslovci. Po dveh urah hoje smo prišli do doma na Peci, ki je na naše veselje bil odprt. Kratka malica, nato pa proti vrhu. Više smo se vzpenjali, lepši so bili razgledi na Savinjske in nato tudi na Julijske Alpe. Okrog in okrog pa otočki iz megle. Po uri in pol od koče smo bili na vrhu, ki je bil ta dan zelo obiskan. Fotografiranje in razgledi, nato pa povratek v dolino. Dol je šlo po snegu veliko hitreje, saj smo bili po dveh urah že pri avtomobilu. Kar prehitro je minil ta dan, za nami je bila tura na letošnji prvi dvatisočak.

Srečko Najmajster

Galerija slik

Kreda, Slatna, Vogli 31.10.09

2010-01-25T18:54:00.003+01:00

Pot je kondicijsko in orientacijsko dokaj zahtevna. Značilna je nenehna menjava ritma. Neto čas teka in hoje smo imeli približno 7 ur in 25 min, skupni bruto čas pa okrog 9 ur. Po grobem izračunu smo ocenili, da je za ca 1.800 višinskih metrov vzpona na razdalji 52 km. Celotno traso ocenjujemo na ca 55 km dolžine in smo se zaprisegli, da jo v lepšem vremenu ponovno premerimo.
Vsi lepih spominov smo prišli do spoznanja,da je vredno še večkrat ponoviti tek po Šentiljski poti.

Zdravko Čufar
Mariborska c. 44
2312 Orehova vas
cufar.radizel@siol.net
GSM: 031 320 228

Podatki:
Zdravko Čufar, Radizel, Mariborska c. 44, 2312 Orehova vas
Miro Režonja, Hotinja vas, Ul. 1. maja 5, 2312 Orehova vas
Marko Renčelj, Orehova vas, Mejna ul. __, 2312 Orehova vas
Inot Klemenčič, Obrežna ul. __, 2000 Maribor

KUM (1220 m)

2010-01-25T18:47:00.002+01:00

V zgodnjem jutru smo se zbrali na železniški postaji v Mariboru. Sedemnajst se nas je nabralo; trinajst otrok in štirje odrasli spremljevalci. S »ta hitrim« vlakom odpravili iz Maribora. Kmalu smo bili v Hrastniku.

V sončnem jutru smo jo preko Save ubrali v strm gozdnat breg, ki se je bolj in bolj postavljal pokonci. Napis na skali »Korajža velja« nas je spodbudil, da smo naredili še nekaj korakov in prišli do prve vasi Matica, nato pa zložneje v breg.

Po poti so nas pozdravljali bohotni telohi, skromni mali zvončki in opojni vonj noric. V daljavi se nam je že prikazoval oddajnik na vrhu Kuma. A pot do njega se je še kar vlekla. Snežne zaplate, malo blata – pa smo bili na vrhu.

Od sicer neponovljivega razgleda pa nič. Gosta megla je obdajala vrh, zato smo jo brž ucvrli v toplo kočo. Čaj, malica, žigi, dnevniki. Spremljanje smučarskih skokov. Zaradi mraza še nekaj minut igre na igralih, nato pa…

Navlekli smo rokavice in kape ter jo mahnili navzdol. Skozi gozd, kjer smo zaznali značilen vonj čemaža, v čarobno in spokojno Čebulovo dolino. Tu so nas pozdravljale preproge belega spomladanskega žafrana. Pot ni bila prestrma, zato je bilo obilo priložnosti za klepet, igro in vrsto neumnosti. Prisluhnili smo pticam…najbrž so te pregnale gosto meglo in nebo nad nami je bilo vse bolj prijazno. A sonce se ni hotelo prikazati.

Zadnja strmina je dodobra načela naše noge…ovinek za ovinkom po strmi, ozki poti, mestoma nasuti s suhim listjem. Pazljivost na vsakem koraku ni bila odveč in po dobri uri smo stopili na cesto v Trbovljah. »Končno!«

Počakali smo še vlak in… »Kum, ti zasavski in dolenjski Triglav, kmalu spet nasvidenje!«

Maja Trojner

Povezava do galerije slik

Viševnik

2010-01-25T18:47:00.001+01:00

Viševnik, Mali Draški vrh, Veliki Draški vrh, Ablanca.

Po daljšem premoru smo se zopet podali na turo. Naš cilj so bili vrhovi nad Pokljuko. Pot smo pričeli na Rudnem polju in se napotili proti našemu prvemu cilju Viševniku. Pot prvotno poteka po smučarski progi, nato pa po travnatem pobočju navzgor do vrha. Viševnik obiskuje veliko pohodnikov, saj spada med lažje ture. Z vrha je lep razgled na Pokljuko, Južnobohinjske gore, Fužinske planine in na Triglav z okolico, tokrat je bil sicer v megli. Z vrha smo nadaljevali do Srenjskega prevala, do koder je možno priti tudi s planine Konjščice ali z Lipance. Od prevala smo se mi povzpeli na Mali Draški vrh, na katerega vodi neoznačena pot, potrebno je nekaj orientacijskih sposobnosti, pot pa je kar strma. Severno ostenje Malega Draškega vrha pada globoko v dolino Krme. Z vrha smo se spustili nazaj na Srenjski preval in nadaljevali po zavarovani označeni poti proti Studorskemu prevalu. Kar hitro smo to pot spet zapustili in se odpravili po neoznačeni poti na Veliki Draški vrh. Na poti je veliko gorskih rož, do vrha pa se pride po travnatem pobočju. Tudi s tega vrha je lep razgled na celotno Triglavsko pogorje, tokrat se nam je tudi Triglav prikazal iz megle.Z vrga smo nadaljevali po grebenu na Studorski preval, to je preval, preko katerega poteka "avtocesta" s Pokljuke na Triglav. Od tu smo naredili še vzpon na zadnji vrh, to je Ablanca, nato pa se spustili v kotanjo Jezerce. Nadaljevali smo do planine Konjščica, kjer smo si po želji privoščili ali hladno pivo ali kislo mleko. Nato pa nazaj na Rudno polje. Tura je bila prijetna, osvojili smo nove štiri dvatisočake.

Srečko Najmajster

Galerija slik

Planinski tabor učencev OŠ Sladki Vrh

2010-01-25T18:46:00.000+01:00

Planinci OŠ Sladki Vrh smo v začetku julija zbežali izpod pripekajočega dolinskega sonca višje, na našo Ribniško kočo. Kako smo preživeli tri čudovite dneve, si poglejte na fotografijah…

Maja Trojner

Foto galerija

V SOTESKO BÄRENSCHÜTZKLAMM, AVSTRIJA 30.08.2008

2010-01-25T18:45:00.002+01:00

Ko smo zjutraj napolnili avtobus in kombi, smo iz Šentilja nadaljevali vožnjo proti mejnemu prehodu Šentilj in naprej po avtocesti skozi Gradec, ob reki Muri, v smeri Bruck an den Mur, do vasice Mixnitz, izhodišča pohoda.

Mixnitz (447 m) je majhna vasica na levem bregu reke Mure, pod stenami Röthelsteina, proti severu-vzhodu se odpira pot v sotesko, v ozadju pa je viden vrh Hochlantscha (1720 m), najvišja točka našega pohoda.

Malo smo se okrepčali, pripravili nahrbtnike in vzeli pot pod noge skozi vasico. Že po nekaj minutah hoje smo prispeli do okrepčevalnice »Grassauer« (500 m), od koder smo se po gozdni učni poti, tik ob potoku Mixnitz, podali proti naslednji postojanki. Kmalu smo uzrli prvi slap, prečkali mostiček, šli mimo korita s pitno vodo, .. in se povzpeli do Hans Kerl Hütte (752 m).

Hans Kerl Hütte (752 m) ni prava planinska koča. Namenjena je pobiranju vstopnine, prodaji razglednic, spominkov.

Po krajšem počitku je sledil »vrhunec« pohoda po osrčju soteske Bärenschützklamm. Skozi samo sotesko nas je popeljala pot po mnogih brveh, mostičih in lestvah. Ob nenehnem bučanju vode smo bili priča številnim koritom, kaskadam in slapom, ki so v preteklosti oblikovali ta čudoviti del narave. Je pot, ki jo je vredno prehoditi.

Soteska Bärenschützklamm: Urejena »lesena pot« obstaja od leta 1901 (dokončana 31.20.1901, otvoritev 11.05.1902). Leta 1906 je bila v neurju močno poškodovana, tako, da je na več mestih bila potrebna obnova. Velika naravna nesreča (visoka voda) je 07.07.1997 uničila 60 mostov, brvi in lestev. Obnova je bila izvedena s pomočjo številnih prostovoljcev pod vodstvom Hansa Krainza. Ponovna otvoritev poti je bila 03.06.1998. Jubilej 100 letnico poti v soteski so proslavili 06.05.2001. Pot vzdržuje sekcija Alpskega društva Mixnitz.

V razdalji okoli 1300 m smo premagali 350 višinskih metrov, prehodili 109 brvi in mostičkov, se povzpeli po 55 lestvah; hodili po 2900 prečkah na brveh, mostičkih in lestvah. Ko smo zapustili sotesko je sledila kratka gozdna pot do planinske koče ob robu gozda Guten Hirten (1209 m), kjer smo si ponovno privoščili krajši počitek.

Polni vtisov smo se napotili do naslednje planinske postojanke Steirischer Jokl (1398 m).

Steirischer Jokl (1398 m) - Koča stoji na robu stene nad dolino Rossgraben in nudi razgled na severno-vzhodno stran hribovja, planin in dolin bližnje in daljne okolice. Tik pod kočo je cerkvica Schüsserlbrunn. Ponovno se je razkril pogled na najvišjo točko našega pohoda - Hochlantscha (1720 m).

Po nekoliko daljšem počitkom smo se odpravili proti vrhu Hochlantscha (1720 m), ki smo ga osvojili brez težav. Sledilo je fotografiranje, užitki ob ponujenem razgledu, malo okrepčila in priprave na sestop do planine Teichalm (1172 m). Po dobri uri sestopa do planine Teichalm (1172 m) smo zaključili tokratni pohod. Po postanku smo se odpeljali proti domu.

Pohoda se je udeležilo 65 pohodnikov (skupaj z vodniki). V celoti smo realizirali predvideni načrt poti. Opisano pot smo prehodili v približno 5. urah in pol (brez postankov), premagali 1821 m višinske razlike, od tega 1273 m vzpona in 548 m spusta.

Sladki Vrh, 08.09.2008 Jožica Rožič

Galerija slik

IZLET NA RUŠKO KOČO

2010-01-25T18:45:00.001+01:00

Bilo je sicer hladno sobotno jutro, a nebo ni »puščalo«, zato smo jo veselo mahnili proti Pohorju. To je bil naš prvi izlet, in ker so bili z nami novinci, smo se odločili, da tokrat malo »pošvinglamo«.

Tako smo se na Pohorje popeljali s krožno kabinsko žičnico - znamenito gondolo. Bilo je zanimivo, saj so bili med nami tudi taki, ki se z njo še niso peljali.
Pri hotelu Bellevue nas je pravi pohorski hlad dokončno zdramil. Nase smo navlekli kape, rokavice, rekli besedo ali dve, nato pa se odpravili proti Mariborski koči, prvi kontrolni točki Slovenske planinske poti. Pogrel nas je topel čaj, požigosali smo dnevnike in se pogovorili o vlogi vpisne knjige. Seveda je bila vrsta pred njo dolga…vseh 15 se nas je zvrstilo.

Nadaljevali smo proti najstarejši pohorski koči, Ruški koči. Na poti smo našli nekaj jurčkov, opazovali mravljišča, znamenja in seveda – markacije.
Ruška koča nas je prijazno sprejela, le da je njen videz zelo skazil bel šotor, postavljen pred njo. Kdo ve, čemu je potreben v hribih… Tu je bil čas za malico in klepet.

Na poti nazaj smo zavili še na razgledni stolp in zviška pogledali na s soncem obsijan Maribor. Sedežnica je bila seveda preveč privlačna, da bi kar šli mimo nje.
Utrgali smo si še pol ure časa za ogled razstav v cerkvici sv. Bolfenka, nato pa se odpeljali nazaj v dolino.
Tako je minila še ena lepa sobota, vendar v letošnjem šolskem letu prva, ki pa napoveduje še več skupnih planinskih korakov.

2010-01-25T18:40:00.001+01:00

23. 6. 2007

Vožnja z vlakom do Zidanega mosta. Udeležencev nas je bilo 13. Vreme sončno, toplo. Strmin ni zmanjkalo ne pri osvajanju vrha, ne pri spuščanju v Rimske toplice. Dobro smo se razgibali. Veselo vračanje z vlakom.

Marija Mirič

Galerija slik

Na Svetini in Celjski koči

2010-01-25T18:39:00.001+01:00

26. 5. 2007

Bil je sončen in vroč dan. Vožnja z vlakom do Celja zjutraj in zvečer nazaj je bila prijetna. Srečali smo se skupino planincev iz Kungote.
V Celju smo se odločili, da se odpravimo po najzatevnejši poti proti Svetini. Hudičev graben je bil enkraten. Hoja po klinih, stena, prepadi, šumenje in prečkanje potoka, pravi podvig. Timi je ugotovil, da je pot prav adrenalinska. Uživali smo vsi, mladi in stari. Senca po strmem gozdu je prijala. Po slabih treh urah smo dospeli do krasnega Alminega doma na Svetini. Krasen razgled na Posavje, vasico Svetina, Celjsko kotlino. Domače vzdušje v domu, dobra hrana, ki je teknila. Pošteno smo se odžejali. Nato pa lahek sprehod po grebenih do Celjske koče. To je nov hotel. Množice pohodnikov uživajo na vročem soncu pred hotelom. Na plakatu preberemo, da izvajajo Dan za zdravje. Pravilno, si mislim. Kmalu se oglasijo zvoki ansambla, ljudje klepetajo, otroci se igrajo. Tudi mi uživamo, hladna pijača, sladoled, jabolka zastonj, igrala,.. Ampak kmalu je bilo treba naprej. V dolino se spustimo čez Suhi potok. Malo vode je še teklo v potočku. Na vročem soncu med listjem lezejo martinčki. Na glavo si otroci poveznejo velike lapuhove liste. Še malo namakanja prstov v vodi, zadnji požirki tekočine iz nahrbtnikov in že smo v bližini Celjskega gradu. Koraki ob Savinji so težki, noge so utrujene, sonce neusmiljeno pripeka. Na železniški postaji si privoščimo hladno pijačo za trud in pridnost. Vsi smo bili pridni hodci. Težav ni bilo, le na enih nogah so se pojavili žulji.
Med vožnjo domov klepečemo in strnemo vtise. »Naj« je bil Hudičev graben- torej srečno smo prehodili tudi zelo zahtevno pot! Lepo smo se družili.

Marija Mirič

Galerija slik

Boč

2010-01-25T18:37:00.001+01:00

17. 3. 2007

Krasen pomladni dan. Prebujajoča, že cvetoča narava, žvrgolenje ptičkov, strma hoja po gozdu, polno korenin, skale, modri plučniki, hrušice, rumene trobentice, vijolčni pasji zob, na travniku kosmete velikonočnice, na vrhu zvončki, podvig na stolp, pri domu zabava na igralih, raziskovanje in razigran zaključek na vlaku.

Galerija slik

Marija Mirič

Staničev vrh

2010-01-25T18:36:00.002+01:00

10.06.07

Tokrat smo se odpravili na Zeleniške Špice, kamor ne vodijo označene poti. Vodil nas je Sandi, naš vodnik za Mont Blanc. Iz Kamniške Bistrice smo šli nekaj časa po poti, ki vodi na Kamniško sedlo, nato pa prečkali hudournik in se ob iskanju poti podali navzgor. Proti vrhu Staničevega vrha smo šli po strmem ozkem grebenu, ta del poti ni za vsakega običajnega planinca. Prvotno smo nameravali prečiti celotne Zeleniške špice, vendar so bile napovedane nevihte. Z vrha smo se spustili po strmini ob vodnikovem varovanju na malo sedelce in nadaljevali po grebenu, vendar smo presodili, da nas lahko ob nadaljevanju poti prehiti nevihta, zato smo se vrnili po poti, po kateri smo prišli. To je bila za nas nova izkušnja, saj po takšnem terenu še nismo hodili. Ko smo prišli v Kamniško Bistrico je prvič zagrmelo.

Srečko Najmajster

Galerija slik

Breithorn, Mont Blanc

2010-01-25T18:36:00.001+01:00

23.06. – 29.06. 07

Kondicijske priprave, kakor tudi zimske priprave so bile za nami in napočil je čas odhoda k našemu letošnjemu največjemu in najvišjemu cilju. Odpeljali smo se preko naše Slovenije v Italijo do Milana, odkoder smo zavili proti Švici. Tako smo v jutranjih urah, nekateri naspani, drugi ne, prispeli preko Briga in Vispa v Tasch. Tu smo parkirali kombi in se z vlakom odpeljali v Zermatt. Zermat se nahaja na koncu doline, ki jo obdajajo sami štiritisočaki. Z mesta vozijo žičnice v vse smeri, imajo pa tudi gorsko železnico, ki popelje nad 3000m višine. Vsakega obiskovalca Zermatta pa vsekakor pritegne pogled na Matterhorn, impozantno goro, ki ji ni para na svetu. Ko smo si na hitro ogledali mesto in okoliške vrhove, smo se odpravili do spodnje postaje žičnice, ki nas je, za primerno ceno seveda, popeljala na vrh Kleine Matterhorn visok »samo« 3883m. V dveh navezah smo se odpravili po snegu in precejšnji strmini proti vrhu. Vreme je bilo čudovito, razgledi lepi, pogled je segel mimo Matterhorna proti Mont Blancu, ki se je svetlikal v soncu. Občutili smo prvo pomanjkanje kisika, zrak je na tej višini že redkejši. Po dveh urah hoje smo dosegli vrh Breithorna, visokega 4164m. Čudoviti občutki, sploh za tiste, ki so prvič dosegli to višino. Z vrha smo se odpravili po ozkem grebenu in se vrnili do zgornje postaje žičnice ter se odpeljali navzdol v Zermatt in z vlakom v Tasch. V Taschu smo si v kampu postavili šotore, se navečerjali ter se odpravili k zasluženemu počitku. Naslednji dan, v nedeljo, smo se odločili, da se odpeljemo z gorsko železnico na Gornergrat 3100 m visoko. Na zgornji postaji je observatorij, gostinski lokal, kapelica. Okrog in okrog pa nas obdajajo čudovite gore. Mislim, da nikjer ni možno z enega mesta občudovati toliko štiri tisočakov naenkrat. Vrnemo se v naš kamp, kjer moramo vse pospraviti in se pripraviti za nadaljevanje poti. Odpeljemo se po čudoviti dolini, polni trte – nenavadno za Švico, proti meji z Francijo in čez prelaz v Chamonix. Iz Chamonixa se vidi celoten masiv Mont Blanca. Na obrobju mesta poiščemo kamp, ponovno postavimo šotore in takrat se začne tisto, kar si nismo želeli – dež. Ponedeljek izkoristimo za ogled Chamonixa, ponovno smo preverili vreme, za torek je bil napovedan dež, za sredo popoldne pa izboljšanje vremena, vendar hladneje. V torek popoldne smo še enkrat preverili vremensko napoved in se odločili, da gremo naslednji dan navzgor. Zjutraj smo pospravili šotore ter se odpeljali v bližnje naselje, od koder vozi gondola na višino 1801 m. Na zgornji postaji si natovorimo nahrbtnike z vso opremo in se podamo na pot. Bolj smo se dvigali, bolj se je gostila megla, začelo je tudi snežiti. Po dobrih treh urah smo prispeli do prve koče Tete Rousse, ki je na višini 3187m. Tu smo si malo oddahnili, se okrepčali, nato pa si nadeli dereze, ter se odpravili proti najbolj strmemu delu naše poti. Prečkali smo strm kuloar – žleb, ki je znan po tem, da po njem neprestano pada kamenje. Tokrat ni bilo tako, saj je bil poln snega in nam je vsaj to padanje bilo prihranjeno. Pot se strmo dviga navzgor do roba, kjer stoji na 3817m koča Auguille du Gouter. Ponekod so nam v pomoč jeklenice, večji del poti si moramo pomagati z rokami. Težki nahrbtniki in pomanjkanje kisika naredijo svoje, tako da je korak vedno počasnejši, počitki pa so vedno gostejši. Sneženje je v tem času že ponehalo, vmes se pokaže iz megle tudi sonce. Vsaj s tega vidika je pot malo prijaznejša. Po dobrih treh urah utrujajoče hoje smo prispeli do koče, kjer bi naj prenočili, če lahko temu tako rečemo, saj smo že naprej vedeli, da ni niti ene postelje proste. Zunaj se je delal lep večer, krasen je bil sončen zahod na takšni višini. Napočil je čas, ko smo zavzeli vsak svoje mesto v ležečem položaju. Miza, prostor pod mizo in klopi so tokrat zamenjali postelje. Po eni strani mučno, po drugi strani pa smo bili srečni, da smo imeli vsaj svoj kotiček. Nekateri nismo zaspali niti za minuto, nekateri so lahko malo zadremali. Ob pol dveh zjutraj se je prižgala luč, v prostoru je nastal direndaj, vsi smo se začeli oblačiti, nase smo dajali opremo, potem pa se odpravili ven na svež zrak. Bilo je zelo mrzlo in vetrovno. Nadeli smo si še dereze, se navezali v naveze, ter začeli naš pohod navzgor, vedno više. Sam ne vem kaj človeka vleče v te višine, v takem mrazu in v razmerah, ko ti primanjkuje kisika. Vendar smo šli. Pri takšni hoji razmišljaš na korake, na dihanje, po določenem številu korakov se ustaviš. Potem zopet nadaljuješ, koraki, dihanje in zopet postanek. Vse to je možno zdržati, bili smo dobro fizično pripravljeni, tudi aklimatizacija na Breithornu nam je pomagala, nobeden ni imel glavobola, kot se to v večini primerov pojavlja. Težave nam je začela delati samo ena stvar in to je bil mraz. Pod nogami je škripalo, to pa je pomenilo, da je zelo mrzlo. Prstov na nogah nismo več čutili, tudi v telo nam je postajalo vse hladneje. Vendar smo vztrajali, prišli smo na Dome du Gouter, vmesni vrh na višini 4304m, takrat se je pričel delati dan. Šli smo do bivaka Vallot, ki je na višini 4362m, v katerem je bilo -6 stopinj, a vendar je bilo v njem toplo. V bivaku je bila nepopisna gneča, vsak ki je šel ta dan na goro je poiskal zatočišče v njem. Poiskali smo prostor, kamor smo se lahko usedli, takoj nas je prijel spanec, vendar smo si morali greti premrzle prste na nogah. Pri nekaterih je takoj padla odločitev, da je tu konec poti, nekateri so bili tiho. Po eni uri počitka smo se odločili. Trije so vztrajali, da gredo na vrh, z njimi je šel Sandi. Jaz sem se z ostalo četverico odpravil nazaj. Šli smo po poti, po kateri smo prišli navzgor, hoja navzdol je bila lažja, tudi mraz ni bil več tako strašen. Ostala četverica je na robu razmer, ki to še dopuščajo po dveh urah prišla na najvišji vrh v Alpah, Mont Blanc visok 4807m. Mraz je bil nevzdržen, na vrhu so naredili le nekaj posnetkov in se odpravili nazaj. Šli so do spodnje koče, kjer so prenočili – ob mizi, zjutraj pa so prispeli v dolino. Ob uspehu smo nazdravili z radgonsko penino. Po obilnem zajtrku smo se odpravili proti domu, skozi predor Mont Blanc, prevozili smo celo Italijo in se ustavili v domovini na večerji. Po enem tednu smo bili doma. Glede na vremenske razmere je bila odprava uspešna, saj smo vsi osvojili dva štiritisočaka, za povrh pa so štirje člani odprave stopili na najvišji vrh v Alpah. Hvala Sandiju za strokovno vodenje.

Zahvaljujemo se vsem donatorjem za pomoč pri tej odpravi: za najem kombija - Občini Šentilj in Osnovni šoli Sladki Vrh; za prispevke – Zasko, Tenovis, Aki Izlake, Vem Trading, Duropak, Pan, Intercomerce, Paloma Pergam, Veda, Kemira, Celec, Paul&Co, Strmšnik, Špica, Tosama, CMG, Lancom, Microline, Servostan, Packman, Korošak, Pulser, Cetis, Schutte, Pomurska založba; Pd Paloma za organizacijo v okviru društva.

Srečko Najmajster

Galerija slik

Prisojnik

2010-01-25T18:35:00.002+01:00

04.08.07

Po daljšem premoru smo se zopet odpravili v naše gore. Odpeljali smo se do Koče na Gozdu pod Vršičem. Naš cilj je bil Hanzova pot na Prisojnik. To je najdaljši in najtežji pristop na vrh. Pot je potekala po severni strani navzgor, mimo slapa do strmega snežišča, ki se zadrži v tem predelu vse leto. Tu smo potrebovali dereze in cepin. Pot je izredno lepo speljana in zavarovana vse do vrha, na določenih odsekih pa tudi zelo izpostavljena. Z vrha je bil lep razgled od našega očaka Triglava do njegove žene Škrlatice in na drugo stran do Jalovca. Samo spust z vrha bi bil preveč enostaven, zato smo se podali na zelo atraktivno Jubilejno pot, ki vodi z vrha po grebenu do zadnjega okna. Skozi okno smo se spustili na pot, ki vodi s Križkih podov na Vršič in se po njej odpravili do Vršiča. Lepa, a tehnično zelo zahtevna tura.

Srečko Najmajster

Galerija slik

Južno bohinjske gore

2010-01-25T18:35:00.001+01:00

13.05.07

Do planine Kal nad Tolminom smo se odpeljali z avtom. Nadaljevali smo do Koče na planini Razor pa potem navzgor proti vrhu Vogla. Ob poti je bilo veliko čudovitega cvetja, po nebu pa so se podili oblaki, čeprav je napoved kazala, da bo vreme lepo. Na vrhu Vogla ni bilo nič kaj prijetno, bilo je megleno. Megla nas je spremljala, ko smo se spuščali na severno stran, bili smo pripravljeni na sneg, ne pa na meglo. Na obširnem snežišču tako nismo našli poti, ki vodi proti Rodici, snežišče je bilo strmo, iskati prehode v megli je bilo nesmiselno, zato smo se spustili na spodnjo pot, ki vodi proti žičnici Vogel. Kasneje se je megla razkadila, vrnili smo se na zgornjo pot in nadaljevali do Rodice in potem na Črno prst. Pot je bila dolga in naporna, pazljivi smo morali biti na snežiščih, na poti smo srečali le peščico drugih pohodnikov. Čakal nas je še spust v dolino, potem pa naporna vožnja domov.

Srečko Najmajster

Galerija slik

Košuta

2010-01-25T18:34:00.003+01:00

26.05.07

Nameravali smo prečiti celotno Košuto, vendar so bile za popoldne napovedane nevihte, zato smo se odločili prehoditi le del poti. S parkirnega prostora smo se podali do Doma na Kofcah, potem pa nadaljevali na Veliki vrh. Po grebenu smo potem nadaljevali na Kladivo in do Škrbine. Lepa pot pelje dalje po grebenu na Košutnikov turn, ker pa so se po nebu že kadili temni oblaki smo se spustili na planino Pungrat, od tam pa smo se vrnili mimo planine Šija do Doma na Kofcah. Potem pa povratek do avtomobilov, spotoma pa ogled Dovžanove soteske pri Tržiču.

Srečko Najmajster

Foto galerija

Begunjščica

2010-01-25T18:34:00.001+01:00

02.05.07

Tokrat smo se zapeljali do Ljubelja. Peš smo se odpravili po čudoviti poti skozi Bornove tunele do Prevale. Od tam pa po strmini navzgor na vrh Begunjščice. Ob čudovitih razgledih smo nadaljevali do Roblekovega doma, kjer se nam je prilegla malica in počitek. Potem pa spet navzgor do razpotja poti, mi smo šli po tisti, ki vodi na Zelenico. Na severni strani Begunjščice je bilo kar nekaj zaplat snega, kjer smo morali biti previdni, seveda smo imeli zraven cepine. Na Zelenici počitek, imeli smo še dovolj časa, da smo se podali navzgor proti meji in na vrh Palca. Na njega vodi lepa, sicer neoznačena pot, ki pa je ni problem najti. Pa spet nazaj na Zelenico in navzdol do Ljubelja.

Srečko Najmajster

Galerija slik

Plitvička jezera

2010-01-25T18:33:00.001+01:00

V soboto dne 14.04.2007 smo se planinci PD Paloma v organizaciji Turistične agencije LEZE odpravili na izlet oziroma pohod ob Plitvičkih jezerih na Hrvaškem. Iz Sladkega Vrha smo se odpravili ob 3.30 uri. Ob poti do Maribora smo pobrali še ostale udeležence. Potem nas je pot vodila direktno na Plitvička jezera s krajšim postankom za jutranjo kavo nekje na avtocesti Zagreb - Karlovac. Po prihodu v Plitvice smo se okrepčali in se tako pripravili na pet urni pohod. S posebnim vlakom smo se odpeljali na izhodiščno točko in od tam pričeli pohod. Ker smo imeli dovolj časa, smo si lahko zelo podrobno ogledovali čudo narave ob Plitvičkih jezerih. Čas je kar hitro minil in že smo bili na ladjici, ki nas je pripeljala do počivališča, kjer smo si privoščili daljši počitek. Nato smo nadaljevali pot do velikega slapa in nato do Ličke kuče, kjer smo si privoščili kosilo v prijetnem ambientu. Po kosilu smo si privoščili še dobro kapljico od g. Ivana Pešla in že smo bili na avtobusu, ki nas je po nekaj urah vožnje ob 22.30 srečno pripeljal domov. Tako se je za 48 udeležencev pohoda končal prijeten dan.

Organizator izleta: Franc Perko

Oglejte si galerijo slik

Snežnik

2010-01-25T18:32:00.002+01:00

V soboto dne 02.06.2007 smo se planinci PD Paloma odpravili na izlet oziroma pohod na Snežnik. Iz Sladkega Vrha smo se odpravili ob 6.30 uri. Ob poti do Šentilja smo pobrali še ostale udeležence. Potem nas je pot vodila mimo Ljubljane do počivališča Lom, kjer smo se ustavili za jutranjo kavo. Od Ljubljane pa vse do Postojne nas je spremljal dež. Nato se je razvedrilo in postali smo boljše volje, saj smo upali, da bomo lahko brez problemov prehodili planirano pot. Ko pa smo se približali Sviščakom, to je izhodiščni točki za naš pohod pa smo razočarani pogledovali v nebo, saj je postajalo vse bolj oblačno. Preden smo prispeli na parkirišče se je ulilo, zato smo na hitro izdelali rezervni program za izlet. Odločili smo se, da bomo ostali približno dve uri na Sviščakih, kjer bomo prisostvovali prireditvi ob srečanju slovenskih planincev, nato pa se bomo podali proti Postojni, kjer si bomo ogledali Postojnsko jamo. Ker ni nehalo deževati, smo se okrog enih podali proti Postojnski jami in si le to ogledali. Nato smo nadaljevali pot do Predjame, kjer smo si ogledali Jamo pod prejamskim gradom in nato sam Predjamski grad. Tako smo naš izlet na Snežnik zamenjali z izletom v kraške jame in je postal jamarski izlet. Po nekaj urah vožnje proti domu nas je 51 udeležencev po 23 uri končalo prijeten dan, ki smo ga preživeli ob druženju in spoznavanju novih krajev in znamenitosti.

Organizator izleta: Franc Perko

Oglejte si galerijo slik

Šentiljska pot v enem dnevu

2010-01-25T18:32:00.001+01:00

27.04.07

2007-01-25T18:27:00.001+01:00

PONEDELJEK, 26. FEBRUAR 2005
ŠENTILJ - NOVINE - CERŠAK - SLADKI VRH - TRATE - ZGORNJA VELKA

26. februarja smo začeli pot v Šentilju. Kljub močnemu sneženju v prejšnjih dneh se nas je zbralo 7 pohodnikov. Šli smo do Novin in po Boldu do Ceršaka. Bila je prava zimska idila, snega je bilo ponekod do pol metra. Nadaljevali smo v Ceršak in do Sladkega Vrha. Daljši postanek smo naredili na kmetiji Sirk, kjer smo se okrepčali, nato pa nadaljevali pot do kmetije Zver. Na poti po Dražen vrhu nas je ustavil znanec in nas povabil v svojo klet na pokušino. Zadnji del poti do Zgornje Velke je bil zato bolj težaven, vendar smo vsi srečno prispeli.

Srečko Najmajster

POT GRADOV – 1. DEL

2007-01-25T18:27:00.000+01:00

PONEDELJEK, 28. MAREC 2005, HRASTOVLJE – ČRNI KAL - SOCERB

28. marca smo se podali na Primorsko, točneje na Kraški rob. V skupini nas je bilo 40 pohodnikov, na izhodišče smo se pripeljali z avtobusom. V Hrastovljah smo si ogledali cerkvico z znamenitimi freskami, nato pa smo se podali na pot. V začetku poti nas je spremljala megla, ki pa se je do Zanigrada razkadila. Šli smo skozi opuščeno vasico in prispeli do table, ki je prepovedovala prehod, nikjer pa ni bilo nobene oznake za pot do Podpeči. Tako smo šli po edini shojeni poti in le prispeli v Podpeč.

Nadaljevali smo do Praproč in sicer po cesti, saj nekateri niso bili pripravljeni za pot po zahtevni poti na Zjat. Z Praproč smo šli do cerkvice Marije Snežne, od tam pa na Reber in po robu do Črnokalske stene. Nekaj pohodnikov se je tukaj odločilo, da sestopijo v Črni kal, večina pa nas je nadaljevala čez Črnokalsko steno in do Varde. Z Varde smo se odpravili do gradu Socerb, kjer pa nas je čakalo razočaranje, saj v »bifeju« na gradu niso imeli piva za žejne pohodnike. Spet en dokaz več, kako se gremo Slovenci turizem.

Na celotni poti smo uživali v razgledih na Rižansko dolino, na Slovensko primorje in Trst. Polni vtisov smo se z avtobusom odpravili domov, pivo pa smo si spotoma le privoščili.

Srečko Najmajster

SLOVENSKA PLANINSKA POT 2004

2004-10-25T18:26:00.000+02:00

Konec lanskega leta sem razmišljal, katerih planinskih tur bi se lotil v tem letu. Tako se mi je porodila misel o Slovenski planinski poti, katero sem do sedaj prehodil dvakrat in sicer prvič v dvajsetih letih, drugič pa v desetih letih. Vprašal sem se, ali je možno to pot prehoditi v enem letu? Če bi imel ob sebi še nekaj zanesenjakov bi bilo možno. Za idejo sta bila takoj navdušena Jože Bračko in Franc Zemljič, kasneje pa se je nad idejo navdušil še Ivo Pešl. Tako smo bili štirje sigurni kandidati. Ostali planinski prijatelji so se imeli namen pridružiti na nekaj posameznih etapah.

V začetku leta smo imeli pripravljen plan posameznih etap in približne termine, kdaj bi se podali na posamezno etapo. Tako smo imeli predvidenih 11 etap, katere bi naj prehodili od sredine aprila do konca septembra. Tudi kondicijsko smo se morali dobro pripraviti, saj smo imeli po okvirnem planu dnevno 8 ur hoje, to pa je nekaj več kot so običajne planinske ture. Plan je bil narejen, tako smo potem čakali na prvo planirano etapo.

Slovenska planinska pot od Maribora do Ankarana je prva vezna pot v Sloveniji, kakor tudi v Alpah. Pobudo za Slovensko planinsko pot je dal profesor Ivan Šumljak (1899-1984), starosta mariborskih planincev, publicist in predavatelj. Slovenska planinska pot (takrat se je imenovala Slovenska planinska transverzala) je bila ustanovljena leta 1953. Tako je lansko leto pot praznovala petdesetletnico. Celotna pot je označena z običajnimi Knafelčevimi markacijami in z dodano številko 1. Dolžina poti znaša okrog 800 km.

Prvo etapo od Maribora do Slovenj Gradca, torej čez Pohorje smo imeli v planu prehoditi sredi aprila. Toda narava nam je že na začetku pokazala rogove, saj se je dolgo zadržal sneg, tudi vreme je bilo slabo, tako da smo se na prvo etapo podali 7. maja. Začeli smo tam, kjer se pot tudi uradno začne in sicer v Radvanju. Do Ruške koče, kjer smo prenočili je pot potekala brez zapletov. Drugi dan se je začel z rahlim dežjem, ki je vmes prehajal v sneg. Od Peska do Ribniške koče smo imeli prave zimske razmere. Dež je prešel v sneg, spustila se je gosta megla, stari sneg pa se je udiral do pasu. Od Lovrenških jezer dalje smo imeli velike težave z orientacijo. Utrujeni in prezebli smo le prišli do Ribniške koče , kjer smo se zagreli ob topli peči. Naslednji dan se je naredilo lepo jutro, takšen pa je bil tudi dan do Slovenj Gradca. 1. etapa je bila pod streho.

Že naslednji teden, 13. maja smo se podali na drugo etapo in sicer od Idrije do Senožeč. Prvi dan smo šli do Koče na Hleviški planini, kjer nam je upravnik odprl kočo, da smo lahko prenočili (sicer je bila koča zaprta). Drugi dan smo pot nadaljevali preko Vojskega proti Golakom. Tu se nam je ponovilo Pohorje. Dan je bil sicer lep, toda bolj smo se dvigovali, več je bilo snega, ki se je zopet udiral. S težavo smo iskali markacije, ki so bile skrite pod snegom. Namesto njih smo našli na poti odtise medvedjih šap, zaradi česar nam je začelo srce hitreje biti. Te sledi so nas spremljale do vrha Golakov, do katerega smo po iskanju poti le prišli. Na srečo se nam na poti ni prikazal kosmatinec, saj si ga v tistem trenutku nismo želeli. Spustili smo se do Iztokove koče pod Golaki, kjer nas je pogostil upravnik Matjaž, planinec z dušo in telesom. Tretji dan smo prehodili pot preko Čavna, po Robu nad Vipavsko dolino do Koče na Javorniku. Četrti dan nadaljujemo preko Nanosa, kjer nas je spotoma malo zmočilo do Senožeč.

Tretjo etapo od Petrovega Brda do Idrije smo začeli 25. maja na Petrovem Brdu, kjer je prijetna planinska hišica in nam je prijala jutranja kavica. Od tam smo šli na Porezen, z njega do Bolnice Franje in do Ermanovca, kjer smo prenočili. Drugi dan nas je čakala pot preko Bevkovega vrha in Sivke do Idrije.

Zaradi slabih razmer v visokogorju (sneg) in slabih vremenskih napovedi smo morali predvidene etape prestaviti, nekatere pa tudi zamenjati. Tako smo se na četrto etapo čez Karavanke od Tržiča do Mojstrane odpravili komaj 26. junija. Ta etapa je bila prva, kjer nas je spremljalo lepo sončno vreme. Prvi dan smo se podali preko Dobrče in Begunjščice do Roblekovega doma. Nadaljevali smo čez Zelenico na Stol, z njega pa do Koče pod Golico. Bila je zelo dolga pot, z lepimi razgledi na Julijce, Kranjsko dolino in na Avstrijsko stran. Tretji dan smo pričakali sončni vzhod na Golici, nadaljevali pa mimo Rožce do Dovjega, kjer je grob Jakoba Aljaža. Z Dovjega smo naredili še nekaj korakov do Mojstrane, od tam pa se odpravili domov.

Peta etapa – 18. julija nas je vodila iz Slovenj Gradca do Rogovilca v Savinjski dolini. Šli smo na Uršljo goro in do Smrekovca, od tam pa drugi dan proti Raduhi, kjer smo na planini Javorje srečali starega znanca s planin Filipa. Vreme je bilo zopet lepo, Savinjske Alpe kot na dlani, vendar še ponekod pobeljene s snegom.

24. julija smo se odpravili na 6. etapo iz Jezerskega v Tržič. Začeli smo zgodaj, saj so bile za popoldne napovedane nevihte. Tako smo razmeroma hitro prišli na Storžič in navzdol do Doma pod Storžičem. Ker smo imeli še dovolj časa, smo se odpravili dalje na Tolsti vrh in Kriško goro, ta del je bil predviden za naslednji dan. Na koči na Kriški gori smo dočakali tudi nevihto, ko pa je pojenjala smo se v dežju spustili v Tržič.

Na 7. etapo od Rogovilca do Jezerskega čez cele Savinjske Alpe smo se odpravili 30. julija. Pot iz doline na Ojstrico in dalje na Planjavo je potekala brez posebnosti. Na poti iz Planjave proti Kamniškemu sedlu in dalje proti Okrešlju pa je bilo veliko na novo odtrganega kamenja. Moram poudariti, da smo na takšnih poteh uporabljali čelado. Na Okrešlju smo prespali, drugi dan pa nadaljevali pot na Križ, od tam pa na Skuto (proti vrhu veliko razpokanih in odlomljenih skal). S Skute smo se spustili do Cojzove koče na Kokrskem sedlu, tu smo prenočili, zgodaj zjutraj pa nadaljevali na Grintovec. Na njem smo ujeli sončni vzhod. Z Grintovca je bila zelo težavna pot proti Kočni (melišče, ponekod sneg). Vrh Kočne pa je bil od zimskih razmer in od delovanja strel skoraj raztreščen. Z vrha smo nadaljevali pot do Češke koče in dalje v Jezersko. S to etapo smo nadoknadili zamujeno in smo bili spet na tekočem glede na naš plan.

8. etapa od Mojstrane do Vršiča je bila planirana za tri dni, 9. etapa z Vršiča do Trente pa za en dan. Ker smo se čutili kondicijsko dovolj pripravljene, smo se dogovorili, da bomo ti etapi združili. 16. avgusta smo začeli pot zjutraj v Mojstrani in se povzpeli do Staničeve koče, od tam pa mimo Kredarice na vrh Triglava. Bil je lep sončen dan z lepimi razgledi na vse strani. Z vrha smo se spustili na Dolič, od tam v zatrep Zadnjice, ter se povzpeli do Luknje. Na poti smo seveda opazovali gorsko cvetje (na vseh etapah). S poti z Luknje na Bovški Gamsovec smo srečali kozoroge, kateri so nam pozirali za fotografiranje. Pozno zvečer smo po dolgi in naporni turi prišli na Pogačnikov dom na Križkih podih, kjer smo kar popadali v postelje. Naslednji dan smo se povzpeli na Razor, vsi vrhovi s Triglavom na čelu so se bleščali v soncu, spodaj po dolinah pa je bila megla, kot da bi gledal morje pod seboj. Žal se je ta megla kasneje dvignila, tako da smo na poti z Razorja na Prisojnik hodili v gosti megli, da nismo videli daleč pred seboj. S Prisojnika smo se spustili na Vršič. Noč je hitro minila, še v temi smo bili na poti proti Špički. Na vrh Jalovca smo prišli v lepem sončnem vremenu, le pihalo je precej na grebenu, tako da smo hodili po vseh štirih. Vrnili smo se do Špičke, od tam pa v dolino Trento in do Zadnjice. Za nami je bila najdaljša in najbolj težka etapa. Po tej etapi ni bilo več vprašanja, ali nam bo celotna pot uspela ali ne.

27. avgusta smo šli na 10. etapo iz Zadnjice do Petrovega Brda. Vzpeli smo se do Zasavske koče na Prehodavcih, od tam pa po dolini 7. jezer do koče. Bil je čudovit dan, vendar so bili vrhovi okrog Triglava pobeljeni s snegom, katerega je nekaj zapadlo prejšnji dan. Nadaljevali smo na Komno in čez Bogatinsko sedlo do Doma pri Krnskih jezerih. Drugi dan smo se odpravili na vrh Krna in do koče, do koder še vedno nosijo hrano s konji. S Krna smo šli na Batognico – znano po I. svetovni vojni. Tu še najdemo veliko ostankov od takratne vojne, od raztreščenih granat pa do človeških kosti. Ko to gledaš, se zamisliš, zakaj je bilo to potrebno, zakaj je umrlo toliko nedolžnih ljudi, ki so jih s silo spravili na fronto. Zamišljeni smo nadaljevali dolgo pot do Planine Razor. Tretji dan etape smo se povzpeli na Vogel, od dam na Rodico in do Črne prsti. Zopet smo bili deležni lepih razgledov, na levo Triglav z Julijci, Bohinjsko jezero, desno od nas Baška grapa, Porezen, v ozadju pa morje. Ob poti je bilo veliko planik, morali smo paziti, da jih nismo pohodili. S Črne prsti smo se preko Koble spustili v Petrovo Brdo.

Pred nami je zadnja – 11. etapa od Senožeč do Ankarana. Na to pot smo se podali 18. septembra, en teden prej, kot smo prvotno načrtovali. V sončnem vremenu, vendar v burji smo šli na Vremščico, z nje pa do Škocjanskih jam. Nadaljevali smo mimo kraških vasic na Slavnik, zadnji tisočak na poti. Tu smo opazovali sonce, ki je zahajalo nekje na obzorju nad morjem, naslednje jutro pa smo ga opazovali kako je vzhajalo nekje nad Snežnikom. S Slavnika smo šli do Socerba – starega gradu na Trstom, ki je bil pod nami kot na dlani. Nadaljevali smo do Ospa, našega znanega plezališča. Na poti nas je spremljal pogled na viadukt Črni kal, kateri je bil malo pred odprtjem. V Ospu nas je z domačim Refoškom postregla Elica Vehar, ki je drugače doma iz naših krajev, sedaj pa že dolgo živi v tej prelepi primorski vasici. Morali smo nadaljevati preko Tinjana, Škofij do Ankarana, kjer smo si v dnevnik odtisnili zadnji žig. Uspelo nam je! V morju smo si ohladili naše pregreto telo, voda je bila prijetna za kopanje.

Ko smo Slovensko planinsko pot začeli, so se nam začeli porajati dvomi, ali jo bomo končali, saj smo imeli velike težave z vremenom in prestavljanjem etap. Zato smo bili na koncu vsi toliko bolj veseli, ko smo pot končali. Ob tej priliki čestitam celotni ekipi za požrtvovalnost, posebej še Ivotu, ki je najtežjo etapo naredil s poškodovanimi rebri.

Na celotni poti dolgi 800 km smo v 25 dneh prehodili 235 ur. Premagali smo 18 vrhov nad 2000m, na celi poti pa naredili vzpona okrog 29.780m in spusta okrog 30.050m. Razlika med vzponom in spustom je višinska razlika med Mariborom in Ankaranom.

Na koncu bi se zahvalil PD Paloma, katero nam je delno pokrilo stroške prevozov.

Srečko Najmajster

Foto utrinke iz poti najdete tukaj!